Nakit za poroko in nakit kar tako

Pred slabim mesecem sem izdelovala nakit za nevesto, njeno hčerko in pričo. Ko sem ravno razstavila ves material in orodje, sem naredila še nekaj nakita zase, za bodočo svakinjo in mami.

Najprej sem preizkusila novo tehniko, ki sem jo kasneje uporabila za nevestin nakit. Tako sem izdelala prstan in broško za mami ter uhane in prstan za nevesto.

Najmlajša dama (hči neveste) je dobila prisrčne mini bele uhane z modrimi pikicami.

Za nevestino pričo sem v osnovi naredila uhane v obliki src, ki pa ji niso ustrezali (ker je bila iz njene strani določena le barva uhanov, kasneje pa je ugotovila, da ji oblika ni OK), ki so na koncu postali verižica zame in za mojo ljubo svakinjo (kdaj pišem bodoča, kdaj ne, kar je na konec koncev povsem vseeno, kajti ona mi je kot sestra). Poročni priči pa sem naredila podobne uhane, le drugačne oblike.

Ker je ves narejen nakit tako zelo umirjen, bolj eleganten, sem za konec naredila še nekaj razigranih kosov nakita, ki ga bom po večini nosila jaz, je pa tako, da si ženske v naši družini nakit sposojamo in menjamo, tako da ga bosta nosili tudi mami in bodoča svakinja.

Ker nimam obstanka in nenehno kaj ustvarjam, imam v izdelavi že nove kose naita, ki pa jih bom pokazala v kakšni od prihodnjih objav.

Poletna pita s figami

Starša vsako leto z dopusta prineseta nekaj fig, ker vesta, da jih obožujem . Prav tako dobro vesta vesta, da bom kaj dobrega spekla iz njih.

Danes sem se odločila in naredila preprosto, hitro narejeno pito, ker med učenjem za prihajajoči se izpit paše kratka kulinarična pavza, nimam pa ogromno časa.

Iz 250 g moke (in vsega, kar paše zraven) sem naredila krhko testo in ga spekla v dveh pekačih za pite. Ko je bilo testo pečeno, sem naredila nadev iz mascarpone sira, grškega jogurta, smetane za stepanje, medu, cimeta in ruma.

Na ohlajeno testo sem dala nadev in na vrh naložila sladke fige.

Vedno, ko delam pito, ki se nadeva s kremo že pečena si rečem, da jo bom pečeno testo vzela iz pekača in ga šele na servirnem krožniku nadevala ter okrasila. Ampak, ko bi to lahko naredila, ponavadi pozabim, tako da imam vedno malo logističnih problemov pri prvem kosu, ki ga jemljem iz pekača. Je pa res, da je vedno kakšen kandidat v bližini, ki se "žrtvuje" za ta kos, ki ni ravno lep. Vse naslednje kose pa se že da lepo vzeti iz pekača.
Naslednjič bom preložila pečeno testo iz pekača na servirni krožnik. 😉

Preprosta voščilnica

V soboto sem na hitro in brez vnaprejšnjih priprav (ogledovanje in nakupovanje materiala, iskanja idej) naredila voščilnico za slavljenca, ki je praznoval 30 let.

Ker sem imela doma zelo slab nabor materiala, sem se hitro odločila, da bo osrednja tematika voščilnice nekaj v zvezi z naravo, saj se v naravi vedno najde ogromno dekorativnega materiala.

Med izdelovanjem osnove sem razmišljala, kakšen dodatek bi se najbolj ujemal s papirji, ki sem jih našla v svoji zbirki. Tako sem se spomnila na veliko škatlo školjk v garaži, ki je tam že kakšnih 15 let. Včasih sem namreč na morju strastno nabirala lupine morskih sadežev in jih vedno vse želela spraviti. Kot pravi pregovor: Čez sedem let vse prav pride. In res je prišlo še kako prav.

Slavljenec je bil navdušen nad voščilnico, komentiral je, da če smo se že potepali po morju. :D

Sobotna peka piškotov

Brat bo imel kmalu zabavo za sodelavce in me je prosil, če lahko poskrbim za kakšno sladko dobroto.  Ker me ne bo doma, sem se odločila, da naredim nekaj piškotov, ki stojijo dlje časa. Če jih kdo ne najde in poje seveda, kar pa je pri nas doma zelo pogost dogodek.


V soboto, ko se je vročina malo polegla, sem zamesila 3 vrste testa, dve od njih v klasični in kakavovi različici.

Po dveh urah peke sem zaključila s polno škatlo piškotov. V škatli čakajo na sladkosnede obiskovalce mehiški razpokančki (ki tokrat niso razpokali, ker je bilo preveč toplo, vendar so vseeno slastni), brizgani piškoti v treh različicah in moto rožice.

Dan pred zabavo bom naredila še kakšno biskvitno sladico.

Rabarbarina pita

Vsako nedeljo pripravim sladico. Tokrat sem imela v mislih nekaj z malinami. Ko pa sem jih šla nabrat, sem ugotovila, da so me ptiči tokrat prehiteli in da z malinovo sladico ne bo nič. Zato sem malo pogledala po vrtu, iz česa bi lahko naredila nekaj sladkega. Spomnila sem se na velik grm rabarbare, ki se letos prav bohoti na vrtu. Nabrala sem stebla rabarbare in se lotila peke.

Za osnovo sem naredila klasično krhko testo, ki sem ga predpekla obteženega 20 minut. Med tem sem pripravila nadev iz rabarbare, jabolčnega soka, sladkorja in cimeta. Ko je bilo testo predpečeno, sem ga nadevala z nadevom in ponovno pekla 20 minut. Ko se je pita pekla, sem naredila še orehove drobtine za posip. Pečeno pito sem malo ohladila, potresla z drobtinami in dodala kepico sladoleda ter postregla.

Ta pita je zelo osvežilna in primerna za poletne dni.

Pisan nakit

Izdelala sem štiri kose nakita, po dva za vsako izmed meni ljubih punc.
Za izdelavo modrega kompleta nakita sem se odločila, ker sta brat in (bodoča) svakinja šla na poroko in sta želela biti barvno usklajena. Brat je imel kupljeno novo srajco v živahno modrem odtenku. Svakinja pa je kupila črno preprosto obleko. Takoj se mi je porodila misel, da bi zraven te obleke odlično pristajala modro-bela ogrlica, zato sem se še isti trenutek lotila dela. Še bolj z veseljem kot običajno pa sem izdelovala nakit, ker sem doživela nesrečo, v kateri je bil ogrožen moj vid. Pri reševanju mojega vida mi je pomagala svakinja, zato je ta nakit bila še majhna zahvala.
Poroka je mimo, svakinja in brat sta se neizmerno zabavala, svakinja pa nosi ta komplet nakita sedaj tudi za v službo.

Druga dva kosa nakita sta dve razigrani ogrlici za sestrično. Ti dve ogrlici sta zelo preprosti, a lepi. Takšni si je želela mala dama. Je pa tudi povedala, da ko pride na počitnice, da bova izdelali goro nakita. Takrat ji bom naredila če kaj lepega, ona pa meni prav tako. Se že veselim, kajti otroški nakit je nekaj posebnega, saj otroci niso še miselno omejeni in v okvirih. Tudi sama želim bili kot otrok vsaj pri ustvarjanju.

Na koncu svojega ustvarjanja pa sem naredila še nekaj zase. V bistvu sem že pred dnevi urejala svojo zbirko nakita in ugotovila, da mi kar nekaj ogrlic iz mojih začetkov fimo ustvarjanj ni več najbolj všeč in jih ne nosim. Zato sem jih razdrla in iz njih naredila eno noro pisano ogrlico.

Borovničeva torta

Danes sem se lotila še ene torte. Jutri greva s fantom na obisk in sva se odločila, da sabo neseva torto, kajti gostitelj je imel pred kratkim rojstni dan. Želela sem narediti preprosto osvežilno torto, fant pa je predlagal okus borovnic.

Sestavine:

biskvit:

2 jajci,
85 g sladkorja,
1,5 dl mleka,
40 g staljenega masla,
140 g moke,
1/2 pecilnega praška,
20 g kakava,

krema:

6 dl smetane za stepanje,
500 g mascarponeja,
1 kozarček borovničeve marmelade,
2 želatini fix.

Priprava:

Jajca in sladkor penasto umešajte, dodajte preostale sestavine, zmešajte in vlijte v pomaščen in pomokan pekač. Biskvit pecite na 180°C 10 minut.

Ko se biskvit hladi, naredite kremo. V mascarpone vmešajte želatino fix in dodajte stepeno smetano. Kremo razdelite na dva dela in vsakemu dodajte marmelado. V en del kreme dodajte več marmelade kot v drugega. Ker sem uporabila domačo marmelado, sem v kremo dodala še malenkost sladkorja (vsega skupaj 2 žlici).

V obod namestite biskvit in ga pokapajte z rumom. Nanj dajte temnejšo kremo (tisto z več borovnicami) in jo poravnajte. Na njo previdno dajte še svetlejšo kremo in jo prav tako poravnajte. Torto za nekaj ur postavite v hladilnik. Če bi jo postregli kakšen dan po pripravi, se vam jo splača zamrzniti in pred serviranjem odtajati v hladilniku.

Takšno torto (ali pa v obliki peciva) imam čez poletje večkrat v skrinji za rezervo, če se napovejo kakšni sladkosnedi obiski.