Krušna peč mi je že od otroštva zanimiv predmet v hiši. Vsako zimo jo star ata kuri, s pomočjo nje posuši celo goro krhljev, stara mama pa je včasih redno v njej pekla kruh in potice. Jaz pa sem se že kar nekaj časa nazaj odločila, da jo uporabim, poleg poležavanja na njej, za peko mesa, krompirja in pic, ki niso tako zahtevne za peko. Tako so se vsi v družini navadili, da se vsake toliko pozimi lotim peke v krušni peči. Če se kdaj zgodi, da ne pečem že kmalu na začetku zime, me opomnijo, da bi lahko ponovno kaj naredila. Točno tako je bilo včeraj, ko se je brat po kosilu spomnil, da "res že dolgo" nisem ničesar spekla v krušni peči. In vrgel mi je kost, jaz pa sem jo zagrabila. Tako smo že za večerjo jedli pice iz krušne peči.
Vedno, ko se lotim peke v krušni peči, si mislim, da "vroče je kot v peklu, diši pa kot v nebesih".
Glede na moje navdušenje nad peko v krušni peči in zainteresiranost ostalih za sodelovanje (zmeraj vse zmanjka) mislim, da peka v krušni peči v naši družini ne bo šla v pozabo. Ko bom imela pa enkrat svojo hišo, pa si želim v njej imeti tudi ognjišče, v katerem bom lahko pekla. Bodisi naj bo to krušna peč ali pa malo bolj moderna varianta - kamin s prostorom za peko. Nekaj variant, kako bo to moje kurišče izgledalo, imam že v mislih. Ideja o takšnem kurišču je zelo všeč tudi mojemu fantu, tako da je to zmenjeno. 😃
Ni komentarjev:
Objavite komentar